Pasivna hiša in koncept pasivne gradnje izvira iz Nemčije, natančneje iz okolice Frankfurta, kjer je bil leta 1991 postavljen prototip, na podlagi katerega so nato osnovali standard pasivne hiše. Pasivna hiša oziroma Passivhaus v nemščini v prvi vrsti tako pomeni stroge standarde oziroma zahteve gradnje, kjer je v prvem planu energetska učinkovitost stavbe, cilj takšne gradnje pa je zmanjšati okoljski odtis.
Če je pasivna hiša postavljena pravilno in v skladu s standardom, potem je zanjo značilna zelo majhna poraba energije. Pri takšni hiši je potrebne zelo malo energije za ogrevanje, prav tako pa tudi za hlajenje. Pri tem pasivna gradnja nikakor ni omejena samo na bivalne, eno ali več-družinske hiše, ampak je na tak način mogoče graditi tudi javne stavbe (vrtce, šole, ipd.), poslovne objekte, športne hale, industrijske objekte, itd. Na svetu je postavljenih tudi že kar nekaj supermarketov, na ta način pa je mogoče zgraditi celo cerkev. Pasivna gradnja tako pomeni prihodnost gradnje nasploh. Kdor danes gradi hišo, bi moral vsaj malo premisliti tudi v tej smeri, da bo pasivna gradnja čez 10 ali 15 let pomenila edino sprejemljivo različico gradnje, zato bodo vsi ostali načini veljali za potratne, energetsko premalo varčne, obremenilne za okolje, ipd.
Pasivna gradnja ni kakšen dodatek, ampak je ključen proces pri načrtovanju arhitekturne zasnove neke stavbe. Večinoma se pasivni standard uporablja pri novogradnjah, se pa ponekod vse bolj uveljavlja tudi pri prenovah ali rekonstrukcijah že obstoječih objektov. Na ta način postanejo dotrajani objekti energetsko optimalno varčni. S tovrstno prenovo lahko stavbam bistveno podaljšamo njihovo življenjsko dobo. Takšna sanacija seveda terja še skrbnejše načrtovanje, pogosto pa tudi več finančnih sredstev, ki pa se na dolgi rok gotovo povrnejo.
Na področju gradnje pasivnih hiš so vodilni po številu tovrstnih objektov gotovo v nemško govorečih deželah in v Skandinaviji. Pri nas so takšne gradnje prisotne že vse od leta 2002, vendarle pa se mnogi za tovrstno gradnjo ne odločajo, saj menijo, da so začetni stroški neprimerljivo višji kot, če se odločijo zgraditi klasično hišo. To po eni strani drži, saj so začetni stroški zares višji, po drugi pa drži tudi to, da se pri klasični gradnji na dolgi rok razlika plača, saj so višji stroški za ogrevanje in vzdrževanje hiše. Prav tako je klasična gradnja manj prijazna do okolja. Pasivna gradnja je zato nekaj, kar bi morali čim bolj spodbujati in kar bo v prihodnje gotovo postalo splošni standard gradnje.
Pri pasivni gradnji je velikega pomena tudi vgrajeno stavbno pohištvo. Pasivna hiša ima vgrajena lesena vrata in lesena okna. Les je namreč naraven material, na našem področju pa je tudi veliko avtohtonega lesa, kar pomeni, da je tudi sam proces proizvodnje okolju kar se da prijazen. Pri pasivni hiši mora biti kar čim več steklenih površin obrnjenih na pravo stran neba. Taka gradnja namreč izkorišča sončno energijo, pri tem pa je veliko poudarka namenjenih temu, da so toplotne izgube kar se da minimalne. To pomeni, da take zgradbe skoraj ni potrebno hladiti ali ogrevati. Kljub temu je bivanje v pasivni hiši prijetno tako poleti kakor pozimi. Da so toplotne izgube zares tako nizke, kot predpisuje standard, mora imeti taka hiša vgrajen tudi poseben sistem za kontrolirano prezračevanje, ki v prostor vrača toploto odpadnega zraka.
V zadnjih letih so se cene fosilnih energentov izjemno povečale, zaradi česar je postal...